Ananas

Biologija

Ananas (Ananas comosus (L.) Merr.) je enokaličnica in ekonomsko najpomembnejša vrsta iz družine bromelijevk. Ananas je sorodnik pogostih sobnih rastlin iz rodov Guzmania, Vriesea, Billbergia, Tillandsia. Tako kot slednje tudi nekatere druge vrste rodu Ananas gojimo kot okrasne rastline.
Ananas je zelnata trajnica, ki uspeva v tropskem podnebju. Rastlina ima čokato pokončno steblo, ki ga na gosto in v spiralah obraščajo v rozeto zgoščeni listi. Listi so do 1m dolgi, trakasti, trdi in dokaj debeli, na otip gladki in po robu ali gladki ali z ostrimi nazaj zakrivljenimi bodicami. Socvetje zraste na sredini rozete na pokončnem steblu. Rastlina zraste približno 1,5 m visoko.

Socvetje rastline ananasa je sestavljeno iz nekaj 100 posamičnih cvetov, ki so lahko od rdeče do vijolične barve. Po cvetenju se razvijajoči plodovi - jagode - združijo v eno skupno omesenelo soplodje, ki ga poznamo kot sadež ananas. Sadeži po obiranju nehajo zoreti, po določenem času le še zgnijejo, pravimo da ananas spada med ne-klimakterične plodove, tako kot na primer citrusi, jagode in grozdje. Ananas je ena redkih rastlin, ki razvije plod tudi, če ne pride do oprašitve cvetov. Najbolj znana taka rastlina je banana – banane s semeni, kot grah velikimi trdimi koščicami, boste posledično lahko poskusili le kje pri domačinih v tropskih deželah. Tako kot pri plantažno gojenih bananah, tudi pri plantažno gojenem ananasu razvoj semen škodi kvaliteti plodu, saj nihče ne želi sadeža polnega koščic. Sicer pa večino vrst iz celotnega rodu Ananas oprašujejo ptice, običajno kolibriji, nekatere nočno cvetoče vrste pa netopirji. Oprašitev cvetov in tvorba semen sta potrebna za spolno razmnoževanje, bodisi razmnoževanje divjih vrst, bodisi vzgojo novih sort gojenega ananasa. Cvetenje je za posamezno rozeto rastline ananasa velik napor, vanj vloži vso svojo energijo, zaradi česar po tvorbi sadeža propade. A preden propade v zalistjih nekaterh listov iz brstov zrastejo stranski poganjki, ki se razvijejo v nove rozete. Morda se sliši malce eksotično, a samo pomislite na netreske ali agave – tudi pri njih tista cvetoča rozeta po cvetenju propade, iz matične rastline pa pred tem poganjajo mlade rastlinice.

Komercialni način razmnoževanja rastlin ananasa je s temi stranskimi poganjki. Sadike vzgojene na ta način zacvetijo po enem do dveh letih. Rastline lahko doma vzgojimo tudi iz rozete na vrhu soplodja, ta način opisujem na koncu tega članka. V obeh primerih gre za nespolno razmnoževanje s katerim se ohranjajo značilnosti razmnoževane sorte.

Kot zanimivost: posamezni cvetovi oz. mnogokotna polja na lupini sadeža so razporejeni v prepletajoče Fibonaccijeve spirale po razmerju zlatega reza. To razmerje oziroma spirale so zelo pogoste v naravi, saj omogočajo enakomerno in urejeno razporejanje struktur. Najdemo jih na primer v socvetju sončnic, polžjih hišicah, storžih...

Obstaja veliko gojenih sort ananasa. Najpogostejša sorta v svetovnem merilu je še vedno 'gladki kajenski', ki ima po robu gladke liste. To je zelo stara sorta, vzgojilo jo je ljudstvo Amerindov in je prednica večine drugih sort. Druge najpogostejše sorte so: 'Hilo', ki ga gojijo na Havajih, 'Kona sugarloaf' je izjemno sladek in brez neužitne sredice, 'Natal queen' gojijo v Avstraliji, Maleziji in Južnoafriški republiki, 'Red Spanish' in 'Pernambuco' gojijo v Latinski Ameriki.

Od zgodovine do sedanjosti

V slovenščini je ananas poimenovan po strokovnem poimenovanju celotnega rodu – Ananas. V angleščini je ananas znan kot pineapple, kar v prevodu pomeni borovo jabolko. Beseda pineapple je v angleščini izvorno pomenila žensko socvetje kateregakoli iglavca oz. storž; v moderni angleščini je storž pinecone. Beseda pineapple s pomenom ananas je bila prvič zapisana leta 1664.

Beseda ananas prihaja iz besede nanas, ki v jeziku ljudstva Tupi pomeni odlični sadež in je torej izvorno ime rastline in sadeža. Besedo je kot prvi Evropejec zapisal André Thevet leta 1555. Vrstni pridevnik strokovnega imena ananasa, comosus, pomeni čopasti in se nanaša na šop listov na vrhu soplodja. V španščini ananas imenujejo piña – storž ali ananá(s). Spomnimo se na na zelo priljubljeno pijačo piña colada. Ime za ananas je tudi v mnogih drugih jezikih povezano z besedo za storž. Zakaj storž? Zelo preprosto, predvsem evropski jeziki v času, ko so raziskovalci sadež prvič ponesli po svetu, enostavno niso vsebovali besede, ki bi njegovo storžu podobno obliko lahko opisala bolje. Podobno velja za oranžno barvo in oranže, a o tem kdaj drugič.

Ananas izvira iz Južne Amerike nekje iz območja med jugom Brazilije in Paragvajem, najverjetneje nekje iz porečja rek Paraná in Paragvaj. Ameriški staroselci so ananas vzgojili v gojeno rastlino in ga razširili po celotni Južni Ameriki do Karibskega otočja in Mehike. Gojili so ga tudi Maji in Azteki. Prvi Evropejec, ki je videl ananas je bil Krištof Kolumb, in sicer leta 1493 na otoku Guadeloupe. Ob vrnitvi v Španijo ga je predstavil kot piña de Indes (Indijanski storž). Kasneje so Španci zasadili plantaže ananasa na Filipine, Havaje, Zimbabve in Guam. Njihovem zgledu so sledili drugi evropski kolonialni imperiji. Tako je ananas postal prva bromelijevka, ki jo je človek začel saditi tudi izven Novega Sveta.

Gojenje ananasa, ki je tropska rastlina, je v zmerni klimi Evrope predstavljal večji problem in hkrati izziv za prestiž najpremožnejšim. Ker potrebuje ananas celo leto vročo klimo so že kmalu začeli graditi posebne rastlinjake – pinerije. Prvi sadež ananasa vzgojen v Evropi je vzgojil Pieter de la Court v Meerburgu na Nizozemskem leta 1658. Sledili so Angleži kjer so prvi sadež vzgojili leta 1675 in ga slavnostno predali kralju Karlu II. Angleži so ananas leta 1723 že v omejenem obsegu gojili v pineriji v Chelsea Physic Garden. Francoski kralj Luis XV je prejel ananas vzgojen v Versaillesu leta 1733. V Rusiji so vzgojili prvi sadež zagotovo pred letom 1796, saj jih je uživala še carica Katarina Velika. Tako tekmovanje se morda zdi nenavadno, vezano na neko preteklo dobo čudenja nad odkritji ob odkrivanju sveta, a nekaj podobnega poteka še dandanes: kakšen prestiž je pričakati cvetenje Amorphophalus giganteum ali v vrt sprejeti sadiko volemije ali nenazadnje v živalski vrt sprejeti na primer pando. Ljudje od nekdaj ljubimo nenavadno in redko.

V času, ko je bil ananas v Evropi novost in redkost, je bilo zelo drago pripeljati sadeže iz daljnih tropskih dežel, a še dražje vzgajati jih na domačih tleh v pinerijah. Zato je sadež ananasa v Evropi kmalu postal simbol bogastva. In tudi najbogatejši so sadeže v začetku uporabljali zgolj za okras jedilne mize na pojedinah. Posamezen sadež je bil za okras dokler ni dobesedno zgnil. V drugi polovici 18. stoletja je vzgoja sadežev v domačih rastlinjakih postala že pravo tekmovanje med bogatimi aristokrati.

V 20. stoletju so bili Havaji eden največjih svetovnih proizvajalcev ananasov. Dandanes največ ananasov pridela Kostarika, in sicer nekaj manj kot 3 milijone ton na leto. Sledijo ji Brazilija, Filipini, Tajska, Indonezija in Indija, ter manjše količine v nekaterih drugih državah. Celotna letna svetovna produkcija ananasa je nekaj več kot 25 milijonov ton.

Tri četrtine ananasov naprodaj v Evropi prihaja iz Kostarike. Komercialno gojenje ananasov je zelo industrializirano; v vsakem rastnem ciklu (približno 2 leti) proizvajalec porabi 20 kg pesticidov na hektar plantaže. Take količine strupov imajo izrazito škodljiv učinek na kvaliteto lokalne vode in zemlje, biodiverziteto, zdravje živali in ljudi. Številni od uporabljenih strupov so hormonski motilci, karcinogeni in povzročajo motnje v razvoju otrok. En teden pred obiranjem sadeže poškropijo z etephonom, snovjo, ki uravnava rast rastlin. Sadeži tako dobijo zrelo zlato rumeno barvo. Ananas namreč spada med sadeže, ki po obiranju ne zorijo več.

Hkrati pa so zaradi gonje po najnižji ceni izdelka in navečjih zaslužkih lastnikov trgovskih verig delavci na plantažah zelo slabo plačani. Uporabljenih strupov pa se naužijemo tudi kupci teh sicer okusnih tropskih sadežev, saj se deloma shranijo tudi v sadežu.

Kulinarika in druga uporaba

Ananas vsebuje zelo malo kalorij, veliko vode in je odličen vir mangana in vitamina C. Meso, še več pa njegova lupina vsebujejo različne polifenole in katehine, ki delujejo antioksidativno in so zelo koristni za zdravje.

Zanimiva posebnost ananasa je bromelain. Bromelain je mešanica encimov, ki razgrajujejo beljakovine. Prisoten je tako v  sveži rastlini kot v sadežu ananasa. Ananasov sok je torej uporaben kot marinada za meso, saj meso zmehča. Bromelain je poleg mikroskopskih kristalčkov kalcijevega oksalata odgovoren za neprijeten občutek, ki ga nekateri ljudje zaznajo v ustih ob uživanju svežega ananasa ali ananasovega soka.

Ananas lahko uživamo svež, kuhan, vložen ali predelan v sok, krhlje in druge izdelke. Največ vitaminov ima svež. Ananas je sestavni del številnih kuhinj v tropskem svetu. Iz listov rastline ananasa na Filipinih izdelujejo tkanino piña, iz katere izdelujejo tamkajšnjo narodno nošo. Vlakna iz listov ananasa so tudi sestavni del nekaterih tapet.

Vzgojite svoj ananas

Ananas je eden od tropskih sadežev, ki jih je najlažje vzgojiti kar doma – torej vzgojiti pridelek. Zavzame malo prostora, je zanimiva lončnica in ni zahteven. Sadež, ki ga boste vzgojili bo slasten, vendar ne ravno natančno tak kot ananas, ki ga kupite v trgovini – saj bo zrasel pri vas in ne pod žgočim tropskim soncem.

Članek o vzgoji ananasa najdete tu.

Petra Sladek, univ. dipl. biol.