Divji luki v Sloveniji

Rod lukov (Allium) vsebuje splošno znane zelenjavne rastline: čebulo, česen; začimbnice: drobnjak, čemaž; in celo zelišča: vanež. Različni narodi po svetu za prehrano in medicino uporabljajo še nekaj drugih vrst. Od okrog 1000 vrst, kolikor je vseh lukov, jih človeštvo morda nekaj 10 vrst goji tudi v okrasne namene. Luki so tudi dobre medonosne rastline.

 

V pričujočem članku vam, dragi rastlinski navdušenci, želim predstavit 'moj' svet – avtohtone luke, torej samonikle vrste, ki jih lahko srečate v naravi med potepanjem po naši lepi deželi. Najprej pa kratka predstavitev rodu Allium z predstavitvijo z botaničnega vidika.

 

Takson Alliaceae je bil v preteklosti uvrščan med Liliaceae ali Amarilyaceae ali kot samostojna družina Alliaceae. Glede na najnovejša dognanja je upravičeno obravnavanje samostojne družine Alliaceae.

 

Luki so prisotni praviloma eni v življenjski obliki: geofit (čebulica) s črtalastimi (redko suličastimi do jajčastimi) listi, z enim enostavnim steblom z bolj ali manj kroglasto oblikovanim kobulastim socvetjem ter z značilnim vonjem po česnu ali čebuli. Dejansko pa so luki ekološko zelo plastična skupina, pojavljajo se v zelo različnih ekosistemih, od tundre, prek gozdnih ekosistemov do travnikov in step ter mediterana. Posamezne vrste naseljujejo vsa območja od nižin do subalpinskega pasu. Vseeno pa je evolucija rodu potekala v smeri prilagajanja na sušnejše razmere. Znotraj najprimitivnejše skupine Rhiziderium obstaja največja diverziteta prilagoditev na različne habitate.

 

Paralelno diverziteti habitatov, ki jih naseljujejo luki, obstaja velika raznolikost tudi v fenologiji posameznih taksonov. Obstajajo kratko in dolgo živeče trajnice. Čas cvetenja je vrstno specifičen, v določeni meri vezan na dolžino dneva in obdobje nizke temperature pred cvetenjem. Cvetenje je lahko pomladno, poletno ali jesensko, izjemoma celo v predpomladnem času (Allium neapolitanum). Na natančen čas cvetenja seveda vplivajo klimatski in lokalno tudi vremenski pogoji.

 

Obstajajo vrste lukov z enim ali več letnih ciklov rasti listov in celo vrste, katerih listi rastejo enakomerno preko celega leta.

Veliko število vrst miruje prek za rast neugodnega dela leta. Dormanca (mirovanje) je pogosto poletna ali zimska. Za številne efemeroidne vrste je sezona rasti omejena zgolj na dva ali tri mesece v spomladanskem ali zgodnje poletnem času; za primer naj navedem Allium ursinum, ki v pogosto velikih gostotah naseljuje vlažnejše dele nekaterih tipov gozdov. Rasti začne pred olistanjem gozda, junija pa nadzemni deli že propadejo.

 

Sedaj pa si poglejmo vrste lukov, prisotne v Sloveniji. Večina vrst se nahaja v vzhodnem delu države, torej na širjšem območju Obale in Krasa. Vendar je to, kot boste videli, velika poenostavitev. Za lažji prikaz sem vrste lukov razdelila v tri vrtnarsko obarvane skupine glede na način rasti. Od določevalno pomembnih znakov pa navajam v glavnem samo barvo cvetov, zato da članek nebi bil predolg. Navajam tudi prisotnost bulbil v socvetju; bulbile so zarodne čebulice, ki pri nekaterih vrstah zrastejo v socvetju namesto cvetov.

 

'Trajnice' - vrste s korenikami. To je edina skupina, ki ima dejanjsko zvezo z botaniko, saj vse vrste spadajo v sekcijo Rhizirideum G. Don ex Koch. Rahlo nenavadni luki s čebulicami, ki izraščajo iz koncev vodoravnih korenik. Imajo dolge, ozke liste, ki so prisotni celotno rastno sezono, nekateri so celo zimzeleni. Cvetijo poleti ali jeseni v nežnih svetlih barvah. Lukov kot vrtne trajnice praktično ni zaslediti, kar je velika škoda. V Zavodu Raznolikost jih že zelo dolgo gojimo na skalnjaku, kjer se odlično obnesejo. Na splošno so luki kot trajnice zelo nezahtevni, glavno je da poskrbite da jih druge rastline ne prerastejo.

 

1.  Allium kermesinum Reichenb. –  Škrlatni ali Kamniški luk. Endemit Kamniško-Savinjskih alp, kjer raste na travnikih v montanskem in subalpinskem pasu. V naravi ga ogroža paša. Cveti avgusta v škrlatni barvi. Njegova naravna rastišča so zelo vodoravna ... v vertikalni smeri ... zato, če ga želite videti ali slikati – pazite.

 

2.  Allium senescens L. – Gorski luk. Srečali ga boste od nižin do subalpinskega pasu v glavnem v zahodnem delu države. Največ rastišč je na širšem območju Krasa, tam kjer se stikata Notranjska in Primorska, razpršeno se pojavlja tudi drugod. Raste na kamnitih sončnih travnikih. Cvetovi so veliki in rožnati. Kot nezahtevna nizka okrasna rastlina je verjetno eden od najbolj vsestranskih lukov.

 

3.  Allium saxatile Bieb – Kamni luk. Montanski pas v Brkinih, raste na skalovjih in meliščih. Od vseh avtohtonih lukov ima Kamni luk verjetno najbolj specifično rastišče; raste samo tam kjer se na robovih hribov apnenčasti skladi prelomijo in oblikujejo gola skalovja in melišča. In še na teh najbolj burji izpostavljenih legah se med kamne zajedajo le koreninice – celotna ozka čebulica je nad površino tal. Rastline cvetijo bledo rumeno z rožnatim pridihom, kar severno Balkansko populacijo loči od vzhodne, pri kateri so cvetovi rožante barve.

 

4.  Allium ericetorum Thore – Rumenkasti luk. Uspeva v Ljubljanski in Celjski kotlini, Alpah in celotni vzhodni Sloveniji od nižine do subalpinskega pasu. Njegov habitat so kamniti travniki, uspeva pa tudi med grmovjem. Cveti rumeno, nekateri osebki v populaciji umazano rožnato. Prej, že julija, zacvetijo nižinske populacije, avgusta pa tudi populacije v višjih legah.

 

5.  Allium angulosum L. – Robati luk. Večina populacij se nahaja v trikotniku Ljubljana – Obala – Nova Gorica, od nižine do montanskega pasu. Ni redek, vse bolj redka in ogrožena so njegova rastlišča – uspeva namreč na vlažnih in na nekaterih tipih zamočvirjenih travnikov, v obdelani pokrajini tudi v melioracijskih kanalih. Močvirski habitati so najbolj ogroženi habitati, uničuje jih že nepravilno košenje, paša ali (pogosto) spreminjanje v njive ali pozidane površine. Tam, kjer je robati luk prisoten, ga je toliko, da v času cvetenja celotni travniki dišijo po medu in čebulah; torej lahko ga zavohate, skoraj preden ga opazite.

 

6.  Allium suaveolens Jacq. – Dišeči luk. Verjetno najredkejši luk v Sloveniji, saj od kar se z njimi ukvarjam, lahko potrdim samo eno lokaliteto, samo eno populacijo, torej vsega skupaj mogoče kakih 200 cvetočih rastlin. Nekoč, morda še pred kakimi 10 leti je uspeval tudi na dveh lokalitetah blizu Ljubljane. Ogledati se ga lahko na zadnjem naravnem slanem mokrišču v Sloveniji, Svetem Nikolaju, ki se nahaja takoj ob levem robu avtokampa Ankaran. Nikolaj obsega zadnjih 6 ha popolnoma naravne obale v severnem Jadranu, prisotnih je precej izjemno redih rastiskih vrst, žal pa je prisotnih tudi nekaj invazivk. Urejena je učna pot, vstop je prost. Ko boste na Obali vam ogled toplo priporočam, prosim pa vas, da rastlin ne trgate in hodite samo po urejenih poteh. Dišeči luk cveti v začetku septembra v svetlo rožnati barvi.

 

'Šopaste trajnice' – veliko število čebulic raste tesno skupaj. Posamezna rastlina razvije majhno število listov, skupni učinek pa je bujna zelena kopica. Vrste iz botaničnega vidika pripadajo različnim sekcijam, iz vrtnarsko-vrtičkarskega vidika pa jih tu obravnavam skupaj.

 

7.  Allium schoenoprasum L. – Drobnjak. V Sloveniji obstajata dve podvrsti: Allium schoenoprasum subsp. schoenoprasum L. je gojena/nižinska oblika oz. vrtni drobnjak, ponekod se je iz vrtov preselil v naravo, zaenkrat pa ne kaže da bi bil invaziven. Allium schoenoprasum subsp. alpinum (DC.) Čelak je alpski drobnjak, drugi najredkejši luk v Sloveniji. Alpski drobnjak je ledenodobni relikt, ostanek ledene dobe. Raste na kamnitih vlažnih krajih v subalpinskem pasu – ena lokaliteta je na Komni, druga blizu Triglavskih jezer. Alpski drobnjak ima ožje in bolj čvrste liste, že več let ga gojimo tudi pri nas v vrtu. Oba cvetita junija, pocvetata pa lahko tudi kasneje. Drobnjak je dobro znana začimbna rastlina.

 

8.  Allium victorialis L. – Vanež. Kamniti travniki in ruševje os montanskega do spodnjega alpinskega pasu na relaciji Julijske Alpe – Goteniška Gora, skratka po visokih nadmorskih višinah, ki so hkrati območja z največ padavinami. Od vseh lukov je morda še najmanj stereotipen; ima velike eliptične liste z pecljem in izrazitimi žilami. Tudi, če ga na izletu srečate cvetočega ga boste verjetno šele po značilnem čebulastem vonju prepoznali kot luk. Cveti bledorumeno okrog julija. Za gojenje je precej problematičen, saj potrebje vlažna a odcedna tla in ne mara presajanja ali kakršnih koli motenj okoli čebulic. Vanež je zdravilna rastlina.

 

9.  Allium ursinum L. – Čemaž ali medvedji luk. Uspeva od nižine do montanskega skoraj po vsej Sloveniji, niso pa mu všeč kraška območja, ker so presuha. To je gozdna rastlina, ki začne liste razvijati takoj, ko skopni sneg in zacveti takrat, ko se drevesa olistujejo. Do junija svoj letni cikel že zaključi. Najbolj tipični habitati so strme gozdnate grape, na dnu katerih je lahko potoček. Je užiten in zelo okusen, v spomladanskem času ga nabira tako človek kot številne divje živali – tudi medvedje - saj v tem zgodnjem delu rastne sezone predstavlja enega redkih bogatih virov hrane. Cveti belo. Vsako leto žal v kroniki lahko preberemo, da se je nekdo spet zastrupil s šmarnicami, saj naj bi bile podobne čemažu. In kakako ju torej ločimo? Če jih nabirate med cvetenjem pač ne morete zgrešiti. Če cvetov ni odtrgajte kos lista, ga zmečkajte in povohajte – čemaž ima nezgrešljiv močan vonj po čebuli/česnu. Če želite čemaž gojiti doma, naberite semena in ga posejte kar direktno pod kako drevo v vašem vrtu. Vendar pazite, čemaž se v ugodnih razmerah zelo rad kar sam zaseje in kaj kmalu vam lahko 'okupira' vrt.

 

'Čebulice' - veliko večino sekcij avtohtonih lukov vrtnarsko lahko opišemo z mnogopomenskim izrazom 'čebulice'. Gre za tiste efemerne vrste, ki imajo res kratko obdobje rasti, v mirovanju pa poleg nadzemnih delov večinoma propadejo tudi korenine. V času cvetenja so listi že posušeni ali pa se sušijo. Visoko-rasle vrste z majhnimi cvetovi, a velikimi socvetji večinoma cvetijo poleti, nizke vrste z velikimi, a maloštevilnimi cvetovi cvetijo večinoma spomladi – to vsekakor velja za avtohtone vrste. V naravi se v glavnem pojavljajo  na Primorskem in po vinorodnih področjih, dve ali tri vrste pa so pogoste tudi drugje, kjer jih lahko najlažje vidite na bolj suhih in toplih lokalitetah – ob škarpah, robovih poti in njiv, brežinah. Cvetijo kratek čas, zato pa razvijejo opraševalcem toliko bolj vabljiva socvetja. Velika večina lukov, gojenih zaradi okrasne vrednosti, spada med 'čebulice'. V tej skupini so resnično impozantne rastline, kot na primer dobro znano sorto Allium 'GLADIATOR'.

 

10.   Allium roseum L. – Rožnati luk. Travnati kraji, robovi njiv in vinogradov ter razne škarpe v nižinskem pasu, izključno na flišu na Primorskem. Cveti okrog aprila, barva cvetov je svetlo rožnata, lahko tudi bolj bela ali bolj rožnata. Za gojenje, sploh v celini je problematičen: prezimi, vendar je izjemno občutljiv na zimsko vlago, poleg tega pa ne raste na apnencu. Ker ga je mogoče kupiti, na paketih s čebulicami pa praktično ni uporabnih navodil, vam svetujem sledeče: sadite ga ali v škarpo ali na skalnjak, ki NI iz apnenca ali podobnih kamnin ali (in lažje) ga posadite v manjši glinen lonec, v zelo peščen in prepusten substrat in na skalnjah ali ob zgornji rob škarpe posadite z loncem vred. Ne pozabite na dobro drenažo pod loncem!

 

11.  Allium neapolitanum Cyr. Neapeljski luk. Habitat je enak kot za rožnati luk, način gojenja tudi. Cveti belo in je približno dvakrat večja rastlina kot rožnati luk. Cveti zelo zgodaj, februarja. V kulturi v celini seveda kasneje, a še vedno takoj, ko mu vreme dopušča. V naravi naj bi se pojavljal okrog Pirana. Potrdim pa ga lahko samo na eni škarpi in na pokopališču v Piranu, kar v bistvu kaže na to, da je neapeljski luk pri nas ne-avtohton, verjetno ostanek nekdanjega gojenja, vsekakor pa je prisoten že v prvih popisih flore v Sloveniji. Najbližja prava naravna rastišča te vrste so v južni Italiji.

 

12.  Allium oleraceum L. – Zelenjadni luk. Pojavlja se razpršeno in lokalno po vsej Sloveniji, njegovi habitati so travniki, grmovje, stari zidovi, vinogradi ter robovi njiv v nižinskem pasu. V socvetju ima od  5 do 40 cvetov, z nekaj do mnogo bulbilami, včasih izključno z bulbilami, cvetovi in bulbile so blede zelenkaste ali rožnate barve. Vrtnarsko gledano je ena od ''plevelnih'' vrst, vendar naj takoj omenim dokaj novo sorto Allium oleraceum 'FORELOCK', ki je zanimiva oblika tega vrtnarsko zanemarjenega luka.

 

13.  Allium carinatum L. – obstaja v dveh podvrstah, ki ju nekateri avtorji obravnavajo kot ločeni vrsti. Obe obliki se lahko pojavljata na istem rastišču, osebki znotraj obeh oblik so lahko med različnimi populacijami zelo različni.

Allium carinatum subsp. carinatum – Gredljati luk. V socvetju ima bulbile in cvetove. Bulbile so rožnate ali zelene, cvetovi rožnati, obstajajo albino primerki. Cveti v začetku julija. Travniki, grmovje in gozdni robovi od nižine do montanskega pasu praktično po vsej Sloveniji, manj ga je le na SZ. Kar se gojenja tiče je zelo enostaven; je pogost, tako da brez občutka slabe vesti iz izleta prinesete nekaj bulbil, mini čebulic, ki zrastejo v socvetju. Bulbile posejte na stalno mesto tako kot seme. Rastline bodo do cvetenja potrebovale eno do dve leti. Ni nagnjen, k širjenju, tako da vam ne bo 'okupiral' vrta.

Allium carinatum subsp. pulchellum Bonnier & Layens. – Lepi luk. Prisoten je na JV države, razen na Obali, po širšem območju Krasa in Brkinov. Njegovi habitati so sončna grmovnata pobočja in travniki od nižine do montanskega pasu. Od gredljatega luka se loči po tem, da v socvetju nima brstičev, cvetni peclji pa so krajši kot pri gredljatem luku. Razen tega sta praktično identična.

 

14.  Allium sphaerocephalon L. – Oblasti luk. Eden od naših najlepših lukov. Najdete ga na kraških travnikih od nižine do montanskega pasu Po Vipavi, Brkinih in na Obali. Cveti škrlatno v rahlo jajčastih strnjenih socvetjih. Tudi to vrsto boste srečali v trgovinah in tudi tu ni nobenih pravih navodil; glede gojenja pa ima pogoj ali dva – ne prenaša talne vlage. Posadite ga v glinen lonec, v ilovnato prst, z debelim slojem drenaže iz črepinj. Lonec lahko ali pa ne vkoplete v gredo. Če pridelate kaj semen jih kar dosejte v lonec, na površino zemlje; luki se namreč sami vkopljejo.

 

15.  Allium scorodoprasum L.  -  obstaja v dveh podvrstah. Obe podvrsti sta zanimivi iz kulinaričnega vidika, kot 'divja zelenjava', saj listi zrastejo že zelo zgodaj v letu. Odličen je namesto česna v solatah, lahko pa ga skupaj z drugimi mladimi zelišči pripravite po primorsko v frtalji.

Allium scorodoprasum subsp. rotundum(L.) Stearn – Okrogli luk. V socvetju ni bulbil, cvetovi so škrlatne barve. Pojavlja je po njivah in vinogradih v nižinskem pasu na območju Krasa in Brkinov. Pod imenom.

Allium scorodoprasum subsp. scorodoprasum L.  – Divji luk. Socvetje z bulbilami iz z 0-12 cvetovi. Cvetovi in bulbile so škrlatne barve. Njegov habitat so gozdni robovi, grmovje, ozare in vinogradi od nižine do montanskega pasu. Zelo verjetno ga boste srečali na istem rastišču kot gredljati luk, le da bo divji luk cvetel približno en mesec prej. Pojavlja se mestoma po celi Sloveniji, največ rastišč je v trikotniku Ljubljana – Obala – Nova gorica.

 

16. Allium vineale L. – Vinograjski luk. Njive, vinogradi, travniki in grmovje od nižine do montanskega pasu. Pojavlja se zelo raztreseno, v glavnem po Obali, Krasu, okolici Ptuja in Novega mesta. Od vseh avtohtonih lukov je vinograjski še najbolj 'plevelen', saj so najpogostejše tiste oblike, ki imajo v socvetju več bulbil kot cvetov. Cvetovi so blede rumenkaste barve, čebulice prav tako. Cveti od junija naprej, odvisno od vremenskih razmer. Ločimo več oblik, ki jih zaenkrat obravnavamo na nivoju varietete:

Allium vineale var. compactum (Thuill.) Cosson & Germ. – v socvetju so samo bulbile; najpogostejša.

Allium vineale var. typicum Ascherson &Graebner - oblika z bulbilami in cvetovi.

Allium vineale var. capsuliferum Koch – v socvetju so samo cvetovi

Vse tri zgoraj naštete oblike se lahko pojavljajo znotraj ene populacije, lahko pa je prisotna le ena oblika.

 

17.  Allium ampeloprasum L. – Poletni luk. Suhi travniki, robovi vinogradov in ozare v nižinskem pasu, na flišu, na Obali. Ko se peljete na morje, lahko maja in junija že ob avtocesti vidite velike temno rožnato cvetoče luke; to je poletni luk. Je največja vrsta luka pri nas, v višino lahko zraste okrog 150 cm. Poletni luk je divja oblika gojenega pora (Allium porrum L.) in je prav tako užiten, če ga le naberete pred cvetenjem.

 

18. Allium amethystinum Tausch. – Povešenocvetni luk. Uspeval naj bi na kraških travnikih v montanskem pasu. Podatki o pojavljanju so za Nanos, Ratkitovec in Slavnik, iz davnega leta 1897. V več letih iskanja mi ga ni uspelo najti. Glede na siceršnjo razširjenost tega luka – na zahodni strani Apeninov ( v Italiji), gre pri pojavljanju tega luka pri nas zelo verjetno za zabeležbe nekdanjega gojenja. Povešenocvetni luk namreč lepa okrasna rastlina, vse tri lokalitete so včasih spadale pod Italijansko oblast in na vseh treh naj bi se pojavljal okrog kapelic ali koč.

19.  Allium moschatum L. – Moškatni luk. Tu lahko zgolj citiram Gradivo za Atlas flore Slovenije: naj bi rasel nekje okrog Rogatca, blizu Rogaške Slatine. Kaj več mi ni znanega, niti to od kje ta podatek. V principu pa je to panonska vrsta, ki bi teoretično lahko uspevala pri nas.

 

Torej koliko vrst lukov uspeva v Sloveniji? V tem članku smo našteli 22 vrst in podvrst, od katerih neapeljski in povešenocvetni luk zelo verjetno nista avtohtona, poleg tega za slednjega ni novih podatkov. Moškatni luk je neznanka. Omenila nisem še ene ali dveh vrst s katerimi se trenutno ukvarjam. V vsakem primeru lahko mirno zaokrožimo, da v Sloveniji uspeva kakih 20 vrst lukov – skromnih, a vsaj meni neizmerno zanimivih rastlin.