Krivičen sloves o krvoločnosti

Članek o naši zbirki mesojedk objavljen v reviji Delo in Dom, 03.11.2010.

Past je videti kot napol odprta školjka, ki privablja žuželke z dolgimi trepalnicami ob robovih in lesketom nektarjevih kapljic na pordeli površini. Nič čudnega, da je rastlina dobila ime venerina muholovka po boginji ljubezni Veneri. In ta ni zadovoljna z vsakršno žrtvijo – v past preoblikovana listna ploskev se ne zapre, če se po njej sprehodi uboga vinska mušica ali debela mesarska muha, za tiste vmes pa ni rešitve. V čem je skrivnost izbire, nam je razložila Petra Sladek, absolventka biologije, zbirateljica rastlinskih redkosti in navdušena gojiteljica mesojedih rastlin, ki je tudi avtorica večine bližinskih fotografij v tokratnem prispevku.

Na vsaki polovici v notranjost zapognjene listne ploskve, ki se je preobrazila v past, so tri tanke dlačice, ki delujejo kot senzor in stikalo. Če se živalica dotakne le ene, morda dveh, to pomeni, da je plen premajhen, in past se ne premakne. Če dotik zazna vseh šest, se prav tako nič ne zgodi, saj je to znamenje, da je žuželka prevelika in bi lahko past med poskusom rešitve poškodovala. Rastlina lahko namreč vsako past zapre in uporabi le dvakrat, potem ta odmre. Pri tistih primerih vmes se ploskvi bliskovito skleneta, v le šestdesetinki sekunde. Čeprav se je muholovk tudi zaradi filmskih grozljivk, ki so se navdihovale pri njihovih »čeljustih«, oprijel sloves požrešnih rastlin, v naravi čez poletje zlahka shajajo z eno samo použito muho na mesec, pravi sogovornica. Na mesojedi način prehranjevanja so se namreč prilagodile zgolj zaradi izredno skopih razmer, v katerih rastejo v naravi.

Preživijo tudi brez živalske hrane

V okoljih, v katerih je zelo malo hranljivih snovi, predvsem dušika in mikroelementov, lahko rastline preživijo le na dva načina: ali postanejo zelo skromne, podobno kot na primer šaši, ali pa si življenjske razmere izboljšajo tako, da same poskrbijo za hranila in postanejo žužkojede, pripoveduje Petra Sladek. Na drugi način se je prilagodilo precej rastlin na različnih koncih planeta – s skupnim imenom jim pravimo mesojedke – in muholovke so le ene med njimi. Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse življenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena, rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo. Značilna rastišča so predvsem barja, mezišca, predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi čez skalno podlago in z nje odnaša hranila, in različna odmocja v deževnih gozdovih. Vse potrebujejo veliko vode, posebnost je le portugalski drozofil (Drosophilum lusitanicum), ki raste v suhem sredozemskem podnebju na neapnenčastem grušču.

Ker laikom znanstvena klasifikacija mesojedk ne pove veliko – povzemimo le, da so si lahko zelo nesorodne, saj približno 400 rastlin sodi v pet različnih botaničnih družin in znotraj njih v več rodov –, bomo glavno pozornost posvetili razporeditvi po tem, kako si lovijo plen.

Aktivne pasti

Da bi izboljšale svojo prehrano, morajo mesojede rastline žuželke privabiti, jih ujeti, ubiti in prebaviti. Privabijo jih z barvo, obliko, nektarjem in vonjem. Pasti, v večini primerov gre za preoblikovan del lista, v katere se ujame plen, so aktivne (se premikajo) ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokončajo na različne kemične načine, potem pa ga prebavijo s prebavnimi encimi.

Najbolj znana mesojedka z aktivno pastjo je muholovka (Dionaea muscipula), ki izvira Severne Amerike. Ko se past kot školjka zapre, potrebuje do dve uri, da se povsem stisne, in kak dan, da prebavi žuželkine sokove. Potem se odpre in veter ali dežne kaplje odstranijo mrtvo živalico. Gojitelji mesojedk naj se ne dotikajo pasti in naj jih zaščitijo pred kapljicami vode, saj bi jih oboje po nepotrebnem sprožilo in bi kmalu odmrle, je opozorila sogovornica. Tudi mesojedke iz skupine rosik (Drosera), katerih listne ploskve so pokrite z dlačicami, imajo aktivne pasti. Na vsaki dlačici je kapljica lepljive tekočine. Ko se žuželka prilepi na list, se ta začne pripogibati in se počasi povsem ovije okrog žrtve.

Pasivne pasti

Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko lepljive kapljice na listni površini ali dlačicah (pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje pa gre za nekakšne vrčke s pokrovčkom. Njihova velikost in oblika se lahko glede na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrčka vsebuje tekočino, ki žuželko omrtviči, pozneje pa se tu začno izločati rastlinski prebavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar ob robu, zdrkne v globino zaradi dlačic, ki so zapognjene v ustje, in ji onemogočajo, da bi splezala nazaj. In res, če s prstom podrsamo po robu, se lahko prepričamo, da se da žametu podobno površino gladiti le navzdol. Četudi bi po imenu morda sklepali nasprotno, v pasivnih pasteh pri mesojedkah konca veliko več plena kot denimo pri muholovkah, opozori gostiteljica in podolgem prereže cevast vrček pri saraceniji, v katerem se je čez poletje nabralo skoraj za ped ostankov žuželk.

Tri skupine mesojedk z vrčki – s skupnim imenom vrčnice – prihajajo z različnih koncev sveta in si niso med seboj v nikakršnem sorodu. Številen je rod malajskih vrčnic (Nepenthes), ki rastejo od jugovzhodne Azije do Madagaskarja in Avstralije. Vse so tropske ovijalke, pri katerih je vrček iz preobražene vitice na koncu lista. Vrčki iste rastline so lahko pri tleh drugačne oblike in barve kot pri vrhu, ker privabljajo različen plen. V tistih pri vrsti Nephentes rajah, ki vsebujejo do pet litrov tekočine, so našli utopljene celo manjše sesalce. Da človeška iznajdljivost pri iskanju prijetne omame nima meja, pa priča obred domačinov, ki se opijajo s halucinogeno vsebino vrčkov mesojedk iz tega rodu, pripoveduje Petra.

Edina obstoječa predstavnica povsem ločene družine, vrčnica iz Albanyja (Cephalotus follicularis), prihaja iz zahodne Avstralije. Raste na bolj suhih delih šotnih barij, do nekaj centimetrov veliki vrčki na koncu listov pa se razvijejo ravno v času množičnega pojava žuželk.

Čeprav so predstavnice iste družine, so vrčnice, ki izvirajo z obeh ameriških celin, zelo raznolike. Kobrine lilije (Darlingtonia californica) rastejo ob potokih, ki izvirajo ob vznožju ledenikov, zato so njihove korenine navajene na hlad, nadzemni del pa je prilagojen tudi na temperature nad 30 ºC. Gojene pri nas ponekod prezimijo na prostem, v hudi poletni vročini pa lahko koreninam pomagamo tako, da substrat hladimo z ledom. Vrste iz rodu močvirskih vrčnic (Heliamphora) uspevajo visoko na planotah med Gvajano in Venezuelo, kjer pade največ dežja na Zemlji, ki sproti izpira podlago. Nekatere olesenijo in zrastejo do več metrov visoko. Za saracenije, ki izvirajo z vzhodnega dela Severne Amerike, pa je značilno, da imajo poseben cvet in pogosto zelo barvite vrčke. Nekatere se dobro obnesejo tudi kot gojene rastline.

Namigi za začetnike

Kdor bo v vrtnih trgovinah povpraševal po mesojedkah, bo po Petrinih besedah najpogosteje naletel na muholovke ali različice saracenij, ki jih prodajajo pod enotnim tržnim imenom Saracenia mix. Včasih ni mogoče ugotoviti, za katero vrsto ali križanca gre. Za začetnike so primerne tudi rosike (Drosera), denimo kapska (D. capensis), ki ima dolge ozke liste z rdečimi laski in rožnato cveti, deljenolistna viličasta (D. binata forma multifida), ki zraste precej visoko, ali žličasta (D. spatulata) rozetaste oblike, ki prekrije velike površine in se rada sama zaseje. Najdražje so ponavadi obešanke s križancem malajske vrčnice Nephentes alata. Za klimo v stanovanju sta najprimernejši kapska ali žličasta rosika.

Kakršnokoli mesojedko si omislite, ji ne lovite muh – priboljšek si bo že sama ujela. Da bi dobro uspevala, ji preskrbite le substrat, ki dobro zadržuje vodo in ne vsebuje hranil. Petra Sladek priporoča šoto, ki ji sama, odvisno od vrste rastline, primeša perlit, spran kremenčev pesek ali glinopor. Nekatere vrste dobro uspevajo v šotnem mahu. Vse brez izjeme potrebujejo mehko vodo brez kalcija, najbolje se obnese deževnica. Od konca aprila do srede oktobra so lahko na prostem, potrebujejo veliko svetlobe, le poleti jih je dobro zaščititi pred močnim opoldanskim soncem. V povprečju prenesejo velik temperaturni razpon, najbolj jim prijajo velika dnevna nihanja jeseni in spomladi. V našem podnebju lahko prezimijo na prostem predvsem mesojedke, ki v Sloveniji rastejo kot avtohtone rastline, in vrste iz podobnih klimatskih razmer.

Avtohtone slovenske mesojedke

Vse mesojedke, ki so pri nas avtohtone, so zaščitene in jih je zaradi redkih in ogroženih rastišč prepovedano nabirati. Med najbolj znanimi so dolgolistna (D. anglica), okroglolistna rosika (D. rotundifolia) in srednja rosika (D. intermedia). Rastejo predvsem na barjih s šotno podlago, kakršna so še ohranjena na Pohorju, pa tudi drugje po Sloveniji. Predstavnici rodu mastnic, ki uspevajo na vedno vlažnem kamnitem terenu, sta alpska in navadna mastnica (Pinguicula alpina in P. vulgaris). Alpska ima nežen bel cvet, redkejša navadna pa vijoličastega.

Da so ljudje nekdaj dobro poznali lastnosti domačih mesojedih rastlin, pričata tradicio­nalna načina uporabe njunih listov. Listi mastnice, ki so jih dodali mleku, so delovali kot sirilo, lističe rosik pa so zaradi antibiotičnih učinkovin kot obliž polagali na ureznine.

Prijazne do opraševalk

Prehranjevalne navade niso edino, kar vas bo pritegnilo pri mesojedkah. Če jim boste zagotovili prijazne rastne razmere, bodo tudi v lončkih cvetele. Saj res, le kdo jih oprašuje, če so žuželke njihov plen? Veliko vrst privablja za opraševalke drugačne žuželke kot za hrano, razloži Petra. Muholovka denimo lovi muhe, tudi kako hudo južino, oprašujejo pa jo drobne samotarske čebele, ki niso v nevarnosti tudi zato, ker rastlina požene cvetove na dolgih steblih daleč od pasti. Prav nenavadno pa je prilagojena oblika cveta pri saraceniji, ki v vrčke lovi enake žuželke, kot jo oprašujejo. Če prileti čebela, osa ali muha, ji dodatno zaščito na dnu pod prašniki zagotavlja preobražen del pestiča, podoben narobe obrnjenemu dežniku.


Ena od južnoameriških vrčkovk (Heliamphora nutans)


Avstralska vrčkovka (Cephalotus follicularis)


Cvet skoraj mesojede vrste Proboscioidea parviflora


Plodovi Proboscioidea parviflora: v naravi za raznašanje semen izkoristijo velike parkljarje (dandanes večinoma govedo).


Predstavniki rodu mešink (Utricularia) imajo na koreninah mešičke s katerimi lovijo plen


Alpska mastnica (Pinguicula alpina), avtohtona vrsta

napisala: Julijana Bavčar

članek izšel v: Delo in dom, 03.11.2010 http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Delo+in+dom

Fotografije v izvirniku Petra Sladek in Uroš Hočevar