Avtohtone pokrovne rastline - nezahtevne in uporabne

''Ja to je odlična pokrovna rastlina, '' so besede s katerimi so vas morda že kdaj prepričevali v nakup kakšne prikupne okrasne rastlinice. Kaj pravzaprav je pokrovna rastlina in kaj jo naredi odlično?

 

Rastlina, ki pokriva tla

 

Pokrovna rastlina je izraz s katerim vrtnarji označujejo vsako rastlino nižje rasti, ki se hitro razrašča, po možnosti lepo cveti ali pa pritegne zaradi zanimive obarvanosti, rasti ali oblike listov. Pokrovne rastline so skratka zelo raznolika skupina, med katere prištevajo tako enoletnice, dvoletnice in trajnice, v naši klimi prezimne in neprezimne vrste, botanično pripadajoče najrazličnejšim skupinam višjih rastlin – od praprotnic, iglavcev do kritosemenk. Sadimo jih na robove gredic, bregove, škarpe, po sredini dovoznih poti, pod okrasna drevesca namesto zastirke ali na dele skalnjakov za katere želimo da jih čim hitreje prerastejo. Od pokrovnih rastlin pričakujemo, da bodo trpežne, brez posebnih zahtev glede oskrbe in dovolj raščave, da bo potrebnega čim manj pletja.

 

Poleg nižje rasti je za mnoge pokrovne rastline značilen tudi precej globok koreninski sistem. V naravi bi jih našli na raznih kamnitih travnikih, morda na skalovjih – te so še posebaj odporne na sušo. Mnogo jih je tudi precej odpornih na občasno hojo; ker jih pač sadimo na robove gredic se hitro zgodi da jih kdo pohodi, zato krhke rastline tu nimajo kaj iskati.

 

Pokrovne rastline pod seboj skrijejo manj lepe dele vrta, razne robnike, korenine, napeljavo in raznime kotičke, ki se nikakor ne zarastejo, zaoblijo prehod med potmi in gredicami z visokimi rastlinami. S svojim cvetjem in listjem nas vabijo in razveseljujejo ob pogledu na kotičke vrta, ki smo jih prej raje odmislili ali ignorirali.

 

Zelo prijetne posledice razraščanja pokrovnih rastlin so tudi zaščita tal pred izpiranjem in odnašanjem zemlje ter izsuševanjem.  

 

Izbira vrst je zelo velika. Da boste z izbrano rastlino zadovoljni, torej da bo lepo uspevala, je zelo pomembno izberati vrsto rastlino ne toliko glede na njen videz pač pa glede na pogoje rastišča, kjer jo nameravate posaditi.

 

Med pokrovne rastline bi lahko tako šteli tudi nekatere plevele, na primer navadno zvezdico (Stellaria media). Rastejo hitro, nedvomno dobro pokrijejo tla, so nižje rasti ... razlika je le v tem, da nam, ki zemljo obdelujemo, niso všeč, saj preraščajo druge rastline, poleg tega pa nam običajno ne odgovarja niti njihov videz.

 

Poleg osnovnega namena – pokrivanja površine, sta pomembna še dva pogoja, ki ju lahko upoštevamo pri izbiri rastline. Prvi pogoj je večnamenskost – sploh kadar smo omejeni z prostorom je zelo praktičnov svoj mali raj sprejeti rastlino, ki je hkrati lepa in uporabna. Ali ni krasno: posadimo rastlinico, ki ozeleni doslej neuporaben kotiček vrta, hkrati pa jo lahko, ko se preveč razraste, uporabimo v kuhinji? Drugi, morda še pomembnejši pogoj, je avtohtonost. Avtohtone rastline so tiste, ki v Sloveniji rastejo divje v naravi, so domorodne in niso v naravo pobegnile iz vrtov. Te rastline so popolnoma prilagojene na našo klimo in veliko odpornejše na škodljivce kot tujerodne rastline. Hkrati jih krasi tista prvinska, divja lepota, ki jo umetno vzgojene sorte in križanci, kljub bahavim barvam in letom umetne selekcije, preprosto ne premorejo. Poleg tega, če nam avtohtone rastline pobegnejo iz vrta, ni storjene nobene škode. Saj so v nekje v okolici gotovo naravno prisotne. Pobegi rastlin iz vrta se morda ne zdijo pomembni, vendar samo pomislite na primer na ambrozijo (Ambrosia artemisiifolia) ali na dresnik (Fallopia spp.). Obe sta zelo invazivni rastlini, škodljivi za zdravje ljudi in narave – obe je v naše kraje zanesla človeška roka, češ zanimivi okrasni rastlini, enostavni za vzgojo. Da prav res.

 

Slovenska flora je resnično bogata, je ena najpestrejših na svetu glede na površino. Prava škoda je, da avtohtonih rastlin ne poznamo bolje in ne gojimo v večjem obsegu. Je tudi tu sosedova trava bolj zelena? Morda prav zato ali pač zaradi tega je pokrovne rastline, ki so po poreklu avtohtone malo težje nabaviti. Razlog je v tem, da večina vrtnarij sadike za prodajo ali vsaj matične rastline nabavi v tujini. Slednje v praksi pomeni, da rastline sicer so iste vrste kot avtohtone, vendar so iz drugega območja uspevanja, kar pomeni da so lahko v naši klimi bolj občutljive. Če želimo posaditi res pravo avtohtono rastlino, se je vredno malce potruditi in poiskati tistih nekaj redkih ponudnikov, ki take rastline gojijo.

 

Upoštevaje vse, kar smo povedali doslej vam sedaj na kratko predstavljam še nekaj zanimivih avtohtonih vrst, ki so tudi odlične pokrovne rastline. Vse navedene vrste so trajnice,  predstavljam jih po sklopih glede mesta sajenja, pri tistih, ki so tudi zelišča je to navedeno v besedilu.

 

Normalna  tla

 

Alpska nebina (Aster alpinus) se razraste v gosto svetlozeleno blazino iz katere poleti eksplodirajo precej velika rožnata socvetja. V višino zraste do 30 cm. Potrebuje sonce in ne preveč agresivnih rastlinskih sosedov. Zelo lepa rastlina, ki enakomerno pokrije tudi večje površine.

 

Deljenolistna črnoglavka (Prunella lactiflora) in velecvetna črnoglavka (Prunella grandiflora). Deljenolistna črnoglavka ima rumenkasto-bele in velecvetna velike vijolične cvetove. Rastlini se plazita po tleh, in sproti zakoreninjata. Številna cvetna stebla zrastejo približno 15 cm v višino, obe cvetita pozno poleti. Sta zelo odporni na pohojenost in se zelo hitro razraščata. Mladi listi so užitni, primerni za solate in smutije. Vse črnoglavke so tudi zdravilne rastline, zdravijo ureznine in manjše okužbe kože in grla.

 

Korenikasta krvomočnica (Geranium macrorrhizum) je zelo lepa rastlina z dlanasto deljenimi listi in intenzivno roza cvetovi, ki počasi a zanesljivo preraste tudi slabša, kamnita tla ali površine med večjimi kamni. Uspeva tako na žgočem soncu kot v polsenci. Zraste okoli 30 cm v višino in cveti v začetku poletja. Ime je dobila po debelih steblih, ki rastejo tik nad površino tal. Na površino, ki si jo prisvoji, druge rastline nimajo dostopa.

 

Navadni vrednik (Teucrium chamaedrys) se najbolje počuti ob kakšni skali. Zraste približno 20 cm v višino in tvori nekakšno rahlo blazino temnozelenih stebelc z po robu valovitimi listki. Zelo uporaben je zaradi pozno-poletnega cvetenja, ko cvetočih trajnic že primanjkuje. Dokaj hitro se razrašča, je zelo trpežen, občasno pa je treba preveriti ali se je med njega zasejal kak plevel.

 

Oranžna škržolica (Hieracium auriantiacum) je nizka rastlina, katere ognjeno oranžna socvetja vas bodo razveseljevala prvo polovico poletja. Cvetna stebla zrastejo okoli 15 cm v višino. Se hitro razrašča, potrebuje pa občasen pregled, da je višje rastline ne prerastejo.

 

Plazeči skrečnik (Ajuga reptans) je pogosta travniška rastlina, včasih tudi nadležen plevel po vrtovih. Vendar ima spomladi privlačna do 20 cm visoka pagodasta socvetja, običajno v modri, redkeje roza ali beli barvi. Barvne različke srečamo tudi v naravi. Prav zaradi nezahtevnoti in hitrosti prereščanja pa je zelo uporaben, če ga le uspemo omejiti le na del vrta, kjer ga želimo. Uspeva na soncu in v polsenci. Mladi listi so užitni v solati ali v smutiju, so pa dokaj grenki.

 

Zimzelene

 

Alpski repnjak (Arabis alpina) raste v obliki drobnih rozet, ki se razraščajo kot blazina. Rast je gosta, tako da površino res dobro pokriva. Listi so sivo modri, cvetovi beli, cveti pa sredi pomladi.

 

Bilnice (Festucaspp.) so šopasto rastoče trave z zelo ozkimi listi. V Sloveniji je precej različnih vrst, ki povprečnem človeku izgledajo zelo podobne. Odvisno od vrste so lahko zeleno, sivo-modro ali rdečkasto obarvane. Posebaj zanimiva je živorodna bilnica (Festuca vivipara), visokogorska vrsta, pri kateri se namesto klaskov v socvetju razvijejo mlade rastline.

 

Kosmatica (Hieratium pilosella) se razrašča v obliki nizko rastočih temnozelenih rozet, katerih listi so porasli z dolgimi dlakami. Ne glede na svojo majhnost deluje precej vpadljvo. Cveti od pomladi do jeseni, socvetja na 20 cm visokih cvetnih stebelcih so svetlo rumena. Zanesljivo prekrije tudi najbolj plitka, sluha ali slaba tla.

 

Materine dušice ali timijani (Thymus spp.) so še en rod rastlin, pri katerem so pravzaprav kot pokrovne rastline uporabne vse vrste. Vsi rastejo kot nizke, gosto in hitro rastoče blazine, ki zelo hitro prekrijejo še tako suha, kamnita in vroča tla. Različne vrste cvetijo ob različnih delih leta, razporejene od pomladi do pozne jeseni. Vse vrste so zdravilne, so naravni antibiotik, njihovi cvetovi pa privabljajo čebele.

 

Sternbergov klinček (Dianthus sternbergii) in čudoviti klinček (Dianthus plumarius). Oba čudovito dišita, cvetita belo oziroma nežno roza na prehodu iz pomladi v poletje, razraščata se blazinasto in imata liste sinjezelene barve. Zrasteta kakih 30 cm v višino, cvetna stebla so še nekoliko višja. Cvetna stebla se precej dobro obnesejo tudi kot rezano cvetje za v vazo. Vsi klinčki so zavarovani, tako da jih v naravi nikar ne nabirajte.

 

Žanjevec (Polygala chameabuxus) je nizka rastlina, ki lahko tvori goste temnozelene blazine tudi na bolj revnih in suhih tleh. Cveti zelo zgodaj spomladi rumeno ali vijolično in omamno diši.

 

Suho

 

Gorski luk (Allium lusitanicum)cveti pozno poleti v roza barvi. Je zelo lična rastlinica, ki izgleda skoraj preveč bujna za rastne razmere v katerih uspeva. Odlično uspeva na zelo plitkih, suhih in zbitih tleh, razrašča se dokaj počasi. Kot listni česen je uporaben tudi v kuhinji.

 

Kraški šetraj (Satureja montana) in pritlikavi šetraj (Satureja subspicata) sta polgrmička, visoka do 30 cm.Razraščata dokaj hitro, njuni drobni listki pa so močno dišeči in zelo uporabni v kuhinji. Cvetita pozno poleti in jeseni, kraški šetraj ima bele, pritlikavi pa v rožnate cvetove. V vrt nedvomno prineseta mediteranski pridih. Kraški šetraj pogosto lahko zasledite po vrtnarijah, vendar le tujerodno podvrsto; pravi avtohtoni kraški šetraj je mnogo nižji in bolj trpežen.

 

Popon (Helianthemum nummularium) je polgrmič, ki zraste nekako do 20 cm visoko in tvori gost preplet lokasto upognjenih vejic. Njegovi živo rumeni cvetovi se odpirajo celo poletje, raste tudi na pesku in med kamenjem. Njegovo latinsko rodovno ime pomeni sončni cvet, kar je zelo dober opis tako barve kot oblike cveta.

 

Vlažno

 

Plazeča pijavčnica (Lysimachia nummularia) je bližnja sorodnica trobentice. S poleglimi stebelci se zelo hitro razrašča tih nad tlemi. Vso površino, ki jo ima na voljo hitro in gosto preraste. Od pozne pomladi do konca poletja se tik ob stebelcih odpirajo za njeno velikost veliki rumeni cvetovi. Raste sicer tudi na normalnih, vendar najbolje uspeva na vlažnih tleh. Tudi ker je tako nizka je zelo je uporabna za pokrivanje tal okoli majhnih vrtnih jezerc.

 

Senca

 

Dišeča perla (Asperula odorata) je popolnoma zadovoljna tudi v globoki senci, bolj gosto pa prerašča tla v polsenci. Njena 10 cm visoka stebelca obraščajo listi združeni v 4 ali več vretenc, drobni beli cvetovi pa se odpirajo sredi pomladi. Je tudi uporabna zdravilna rastlina, poleg tega pa se iz nje pripravi tudi izjemno okusen sirup, sladoled in še kaj. Za predelavo jo je potrebno po nabiranju najprej posušiti v senci, saj diši le posušena. Glavna sestavina njene prijetne arome je kumarin. V nemško govorečih deželah je zelo popularna in znana pod pomenljivim imenom waldmeister.

 

Gorska rumenka (Galeobdolon montanum) cveti pozno pomladi, njeni cetovi so rumene barve. Raste hitro, visoka je okoli 40 cm. Njeni listi po obliki spominjajo na liste koprive, vendar brez skrbi – ne peče. Listi so lahko zeleni ali s srebrnim vzorcem. Najbolj ji ustreza polsenca.Obstajata še dve zelo podobni vrsti rumenke.

 

Spomladanska torilnica (Omphalodes verna) vam bo popestrila pomlad z nebeško modrimi cvetovi. Razrašča se ne prav hitro, a zelo na gosto. V višino zraste okoli 15 cm in uspeva v polsenci ali senci pod listavci. Na malce vlažnejših tleh raste hitreje kot na bolj suhih.