Gojenje mesojedih rastlin - naredimo barjansko gredo

Najbolj izstopajoče barjanske rastline so gotovo mesojedke. Če spoznamo njihovo naravno okolje jih bomo veliko lažje gojili doma.

Ukleta jezera

Mokrišča so območja, ker zastaja voda. Tla mokrišč so prepojena z vodo, lahko tudi zalita po površini. Niso jezera in niso kopno. Ljudem so se v preteklosti zdela nekoristna in so jih izsuševali. Danes vemo, da so izjemno pomembna tako za naravo kot za ljudi. Z vidika ohranjanja biodiverzitete so mokrišča neprecenljiva.

Poseben tip mokrišč so barja. Na barjih uspevajo posebaj prilagojene vodoljubne in vlagoljubne rastline. Najpomembnejše barjanske rastline so šotni mahovi. V barjanskih tleh ni kisika, poleg tega so zelo kisla. Zato odmrli deli rastlin in drug organski material ne razpadajo. Ves ta material se v procesu pooglenitve pretvarja v šoto in leto za letom ga je več. Vmes med kopno površino barij so lahko manjša vodna okna, barjanska jezera. Voda v njih je zaradi vsebovanih organskih snovi običajno črna. Pred stoletji ljudje niso razumeli zakaj organska snov na barjih ne propada, zato so verjeli, da so barja nekako ukleta. Posebaj v severni Evropi so barjanskim božanstvom občasno žrtvovali ljudi. Nekaj sto teh žrtev se je do danes ohranilo kot barjanske mumije.

Od jezera do gozda

Barja nastanejo v hladnih, vlažnih področjih severne in južne poloble. So razvojna stopnja na poti od jezera do gozda. Jezerska kotanja setekom tisočletij polni s sedimenti, ki jih vanj vnašajo pritoki.Ko je dovolj plitko postane mokrišče, ki se še vedno polni s sedimenti pa tudi z odmrlo organsko snovjo rastlin, ki ga preraščajo. Nato sledi barjanska faza. Ko je kotanja popolnoma zapolnjena jo preraste gozd.

Vse je odvisno od vode      

Barja v grobem delimo na tri tipe: visoko, prehodno in nizko barje. Nizko barje ima stik s podtalnico in površinsko vodo. Hranil je zato razmeroma veliko, šota je kisla, vendar ne zelo. Prehodno barje nastane iz nizkega, ko se naloži dovolj šote. Za ohranjanje vodnega ravnotežja postane pomembna deževnica. Površje visokega barja je že toliko dvignjeno ad okolico, da ga talna voda ne more več napajati. Deževnica postane edini vir vode in kot vemo, praktično ne vsebuje hranil. Visokobarjanska šota je poleg tega zelo kisla. Rastline, ki uspevajo tu so specialisti,  ki v drugačnih pogojih ne preživijo.

Ljubljansko barje

Eno najjužnejših barij v Evropi je bilo Ljubljansko barje ali Morost. Plast šote na njem je bila debela do 8 m. V prejšnjem stoletju so vso to šoto zrezali, posušili in prodali za kurjavo. Skupaj z šoto je z Ljubljanskega barja izginilo veliko število rastlinskih in živalskih vrst.

Če ne gre drugače ...

Mesojedke so torej rastline barij. Njihova mesojedost je odraz njihovega skopega življenjskega okolja. Ker v tleh hranil ni, so se tekom milijonov let prilagodile tako, da si hranila priskrbijo kar same. Privabljajo živali, lovijo jih z listi preobraženimi v različno oblikovane pasti in iz njih pridobijo snovi, ki jih potrebujejo za rast. Zato lahko rastejo hitreje, kot jim skope rastne razmere dovoljujejo.

Barje na vrtu

Če želimo na vrtu, na prostem, gojiti mesojede in druge barjanske rastline, moramo zanje postaviti barsko gredo. Naloga je precej enostavna, rezultat pa je lahko spektakularen. Greda je lahko vkopana v tla ali prosto stoječa v večji posodi. Če želimo premakljivo gredo oz. alternativo klasičnim zasaditvam v koritih, lahko barjansko gredo postavimo tudi v večjem cvetličnem koritu. Glede na prostorske omejitve in vrste rastlin, ki jih želimo gojiti, določimo minimalni volumen barjanske grede. Za dve ali tri vrsti vrčkovk predlagam okoli 100 litrov volumna in  0,5 m² površine. Globina substrata naj bo vsaj 20 cm. Glede na to nabavimo korito ali izkopljemo primerno veliko luknjo v tleh. Če bo barjanska greda v tleh izkopljimo ravne ali rahlo poševne stranice. Zelo pomembno je, da stranice grede ali korita obdamo z neprepustno plastično folijo. Kamnito ali kovinsko korito brez folije ni primerno, minerali iz kamna oz. kovine bi zastrupili rastline. Nato gredo ali korito napolnimo s substratom za mesojedke do 3 ali 4 prste pod robom. Substrat pripravimo iz čiste šote, ki ji dodamo manjšo količino grobo zrnatega kremenčevega peska. Šoto dobro zalijemo. Uporabimo izključno deževnico, vse ostale vode vsebujejo mineralne snovi, ki so mesojedkam strupene. Vsadimo izbrane rastline. Zelo lepo se zraven poda tudi pravi živi šotni mah, ki ga lahko nabavite pri gojitelju mesojedk. Nikar ga ne nabirajte v naravi, ropanje rastlin iz narave je nesprejemljivo. Šotni mah v barski gredi preprečuje razrast alg in naredi okolje bolj prijazno mesojedkam.

Barjanska greda naj je stalno mokra. Dolivajmo toliko deževnice, kot jo šota lahko vpije. Bolje, če malo vode zastaja na površini, kot če se šota zasuši. Pa ne skrbite glede komarjev. Vsakršna voda bo prekisla, da bi se lahko razvijali.

Če bo barjanska greda pozimi na protem, vanjo sadimo le prezimno trdne vrste mesojedk. Poleg mesojedk lahko v barjanski gredi gojimo različne šaše, ostričevke, vresovke in druge zanimive barjanske ratline, ki jih v običajnih pogojih ne moremo gojiti.